Podružnična cerkev sv. Jošta iz 17. stoletja se nahaja v Javorju na nadmorski višini 1.000 metrov. Posvečena je sv. Joštu, zavetniku romarjev, slepih in domov za ostarele ter varuhu žita pred ognjem. O cerkvi ni ohranjenih nobenih arhivskih dokumentov, so pa zato ob obnovi cerkve našli temelje dveh prejšnjih cerkva, iz katerih so bile ugotovljene tri razvojne gradbene faze. Od prvotnega objekta, domnevno iz 12. stoletja, so se ohranili masivni temelji severne, zahodne in južne strani. Druga cerkev je bila verjetno romanskega izvora, saj so pod nasutjem današnjega prezbiterija odkrili temelj romanske polkrožne apside, poleg tega pa tudi temelje prvotne oltarne mize na južni strani oltarja. Ob izkopavanju so odkrili izredno močno plast ožganine na temelju južne stene, kar kaže na to, da je cerkev pogorela. Današnja cerkev je malo širša od prej omenjenih, na kar kažejo tudi lepo razstavljene arheološke najdbe v ladji cerkve. Cerkev je enoladijska, pravilno orientirana od zahoda proti vzhodu, kjer se celota lepo zlije v tristrano zaključen prezbiterij. Nečlenjen zvonik s šivanimi robovi je na severni strani prislonjen ob ladjo, v njegovem pritličju pa je urejena zakristija. Celotna cerkev je pokrita s skodlasto streho vključno s strmo streho zvonika. V cerkvi so tudi dragocene orgle iz leta 1741, posebnost pa je tudi tabernakelj z monštranco s posebnim mehanizmom za odpiranje z dvema angelčkoma.
O nastanku cerkve govori tudi legenda, da so na Drvodelovem v Javorju nekega jutra našli podobo sv. Jošta, kar je pomenilo, da mu morajo na tem mestu postaviti cerkev. Drvodel pa tega ni dovolil, ker naj bi mu potem romarji pohodili celoten travnik. Sv. Jošt je to slišal in kmetu strašno zameril. Na drugi strani je kmet Podkržnik dejal, da bi dal tudi njivo, če je to potrebno za gradnjo cerkve. Drugo jutro je podoba že stala na Podkrižnikovi njivi, ta pa je bil izredno ponosen, da si je svetnik izbral prav njegovo zemljo. Cerkev so potem sezidali na tem mestu, kjer so našli podobo, le-to pa so postavili na oltar. Tako je naneslo, da je bil glavni oltar obrnjen proti Drvodelovi hiši. Sv. Jošt ni in ni mogel pozabiti žalitve neolikanega Drvodela. Bil je celo tako užaljen, da so vsako jutro našli njegovo podobo na stranskem oltarju obrnjeno tako, da je Drvodelu kazal hrbet. Tri dni zapored so jo postavljali nazaj na glavni oltar, ponoči pa se je spet preselila na stranskega. Za ta čudež so izvedeli daleč naokrog, tako da so romarji vanjo zelo pogosto romali. Danes v ta »brezverni« čudež ne verjame nihče več in zato je cerkev sv. Jošta samo še podružnična cerkev.
